Zakaj telovadimo z dojenčki?

Na vadbi Bebionike me mame pogosto sprašujejo zakaj dojenčki potrebujejo telovadbo, saj vendar narava sama poskrbi, da se otrok usede in shodi? Zakaj z mamicami in dojenčki vabim že pri enem mesecu starosti, ko bi moral dojenček še na varnem počivati v maminem naročju?

Z vadbo otročku omogočimo predvsem to, da dobi dovolj gibalnih izkušenj in se pravočasno razvija. S komentarji in priporočili vaditelja vadbe znamo doma ustvariti ustrezno okolje za gibalni razvoj otroka.

Bolj podrobno o tem, kako nezavedno zaviramo razvoj otroka, v članku.

Velikokrat se pri starših pojavi vprašanje, kako naj se spopadejo z otrokovim gibalnim razvojem.

Po rojstvu se pogosto zgodi, da starši zaviramo dojenčkov naravni potek gibalnega razvoja. dojenček se nam zdi tako nebogljen, odvisen od drugih, nepripravljen na svet. vse to do neke mere drži, vendar je kljub temu pomembno, da dojenčku pustimo, oziroma damo možnost za naravni potek gibalnega razvoja. Dojenčka se bojimo dati na tla in ga raje položimo v ležalnik, pri tem pa se ne zavedamo, da s tem naredimo več škode kot koristi. Če dojenčka položimo na tla, mu damo vse možnosti za naraven potek njegovega razvoja in ga ne omejujemo s položaji v ležalnikih, v katerem se na noben način ne more naučiti obračanja ali česarkoli drugega. Prav tako ni potrebno, da ima dojenček vse igrače na dosegu roke. Če so te ravno toliko oddaljene, da se mora za njih potruditi, s tem dobi večjo motivacijo za gibanje in možnost poizkušanja in učenja, kako priti do njih.

Zadeva pa se obrne nekje okoli 6-meseca, ko prej dojenčka “zavitega v vato”, začnemo pretirano spodbujati.  na splošno velja prepričanje, da je dojenčke potrebno naučiti vse, od sedenja do hoje, ker drugače ne bo nikoli shodil. Do četrtega meseca ali še dlje polagamo svojega dojenčka v ležalnike, počivalnike, kjer ne delajo drugega kot le ležijo oziroma počivajo, malo brcajo z nogami in mahajo z rokicami, držijo kar jim položimo v roke. In kar na enkrat mesec ali dva kasneje od istega dojenčka zahtevamo da sedi, ker smo ga posedli. Od kje naj bo sposoben sedeti, če se mu do takrat sploh ni bilo potrebno nič gibati?

Starši se ne zavedamo, da se otrok usede sam, ko ima za to dovolj mišične moči, stabilnosti, ravnotežja, … in ne takrat, ko ga sami posedemo, samo zato ker je star že pol leta. Nič prej se ne bo samostojno usedel, če ga bomo posedali mi, kvečjemu kasneje, saj mu ne bomo dali možnosti, da bi se naučil sam. Enako se dogaja s hojo. Če otrok pri enem letu ne hodi, je to že ogromen razvojni zaostanek, po besedah samooklicanih strokovnjakov (babice, mame, tete, …). In po njihovih besedah otrok ne shodi, če se ga ne nauči. Pa si predstavljajte sebe, kako komaj lovite ravnotežje v sedečem položaju ali pa ste se komaj naučili postaviti na noge in v tem trenutku vas nekdo prime za roke in od vas zahteva, da delate korake, skratka, da hodite. S tem se samostojna hoja le oddaljuje in otrok bo dlje časa rabil, da bo osvojil ravnotežje in stabilnost, ki sta potrebna za samostojno hojo, saj bo navajen, da se vedno lahko ˝obesi˝na roke staršev in s tem prepusti vse delo njim, vse kar naredi sam je samo še avtomatično dvigovanje nog.

Tako kot odrasli, tudi dojenčki delajo stvari takrat, ko so v to prepričani in se čutijo sposobne. Če ga pri tem zaviramo ali ga pretirano spodbujamo, s tem ne dosežemo nič boljših rezultatov. Velikokrat s tem še dodatno otežimo in podaljšamo naraven potek gibalnega razvoja. Najboljša možnost za dojenčka in tudi starejšega otroka je, da mu pustimo svobodo na poti njegovega gibalnega razvoja. Naj se na svojih spodrsljajih in ponavljanjih nauči iz izkušenj ter si s tem zgradi samozavest in pogum.

Vir: Špela Gorenc Jazbec: Pretirano zaviranje ali spodbujanje razvoja otroka (ringaraja.net)

Vabljeni na vadbo za dojenčke BEBIONIKA, kjer poskrbimo za optimalni razvoj vašega malčka!

www.bebionika.si